Zgodovina se ponavlja. Točno tako, kot v 8. razredu za valeto, sem tudi zdaj za maturantski ples obleko kupila že septembra (letos 14.9.). Čeprav je ples že enkrat aprila, valeta je bila pa šele 10. junija. In s tem, da letošnja obleka, za spremembo, ni stala samo 790 sit ampak malo več. Pa še kreacija je - naše modne oblikovalke Urše Drofenik.
Kakšna je, ne mislim povedat (še). Lepa uglavnem :)
Naslednja misija bo iskanje primerne obleke še za mojega predragega soplesalca, da ne bova ravno čist mimo usekala glede barv, ker recimo vijolična pa oranžna nekako ne gresta skupaj :) Vsaj meni ne.
Uglavnem, zdaj mene samo še čevlji čakajo, ki pridejo pa okoli novega leta, ko bo ta (ne povem katera ;)) barva "in").
Lp, %-)
torek, 25. september 2007
sreda, 19. september 2007
Superdan
Waaaaa! Uspelo mi je! I survived and nobody died!
Po včerajšnjih katastrofalnih poplavah je bil danes superlep sončkast dan. Že zjutraj sem dobila idejo "hmm, kaj pa če bi se šla Nina danes malo z mazdico vozit...", ki se mi je na trenutke zdela "ja, pa kaj še!" ideja, po drugi strani pa "jaaaa, to to to!".
Zmaga slednjega :)
Priprave so se začele že med uro slovenščine. Kako, kam, kje najmanj prometa itd.
Na Poljansko, mimo poliklinike, Masarykova, Šmartinka... Naaah, grem raj gobe nabirat!
Počakati je bilo treba le še na to, da se en avto spelje s parkirnega prostora pred mojo mazdico, da bo Nina lahko čimbolj na izi ven prišla.
Ni mi bilo treba dolgo čakati, pobrala sem ključe, vrečko za plodove in gasa!
Do Urha, kjer sem vedela, da bo zagotovo kaj zame, ni bilo problema priti. Vzporedno z Golovcem do konca, potem pa nekam desno. Saj nisem bila prvič.
Bala sem se edino kostanjev. Dreves, da ne bo pomote. Glede na to, da sta me v preteklih dneh dva "napadla" in da v tem gozdu prevladujejo tudi kostanji... I don't wanna die yet!
Kostanja je bilo presenetljivo veliko. Sicer ne nekje na offroad potkah, ampak samo na glavnih. Zakaj? Zato, ker vsi dedki pa babice rinejo tja nekam, kjer "ni nikogar", z mislijo, da na glavnih poteh itak vse takoj poberejo. Napača! Nina ve, kje je treba iskat ;)
Gob je bilo tudi precej. Samo ne takih, ki bi bile namenjene meni. Srečala sem pa dosti rdečih mušnic, eno panterjevo ter dve citronski (ali whatever je že) mušnici. + ogroooooomno malih gobic :)
Zaključila sem, ko se mi je nad glavo odprl del neba in sem opazila, da se je nekam zelo neprijazno sčrnilo. Ne bi bila rada mokra, čeprav so potem padle vsega skupaj 4 kaplje.
Rezultati 1,5 urnega lutanja po gozdu:
- točno točno čist točno 1 kg kostanja
Kam pa zdaj? Že nekaj časa sanjam o 1 l sladoleda Carte d'Or - schwarzwald. Nimajo ga ne v City Parku, Leclercu, našem Sparu.. Zato sem šla v Interspar na Vič. Tam imajo, da ga imajo! In so ga res imeli :)
Najtežji del celotnega dneva je bilo pa iskanje moje mazdice po parkirišču. Sem šla na napačnem izhodu ven in sem se skoraj izgubila med avtomobili. No, potem sem jo našla in srečno prišla domov.
Waaaaaa, hudoooo, še še še! V glavnem, po današnjem dnevu se počutim res extrasupermegadobr pa še boljš kot najbolš ;)
Zdaj si grem pa naredit jurčka z jajčki. Potem me čaka pa še sladoled. Pride kdo? ;)
Po včerajšnjih katastrofalnih poplavah je bil danes superlep sončkast dan. Že zjutraj sem dobila idejo "hmm, kaj pa če bi se šla Nina danes malo z mazdico vozit...", ki se mi je na trenutke zdela "ja, pa kaj še!" ideja, po drugi strani pa "jaaaa, to to to!".
Zmaga slednjega :)
Priprave so se začele že med uro slovenščine. Kako, kam, kje najmanj prometa itd.
Na Poljansko, mimo poliklinike, Masarykova, Šmartinka... Naaah, grem raj gobe nabirat!
Počakati je bilo treba le še na to, da se en avto spelje s parkirnega prostora pred mojo mazdico, da bo Nina lahko čimbolj na izi ven prišla.
Ni mi bilo treba dolgo čakati, pobrala sem ključe, vrečko za plodove in gasa!
Do Urha, kjer sem vedela, da bo zagotovo kaj zame, ni bilo problema priti. Vzporedno z Golovcem do konca, potem pa nekam desno. Saj nisem bila prvič.
Bala sem se edino kostanjev. Dreves, da ne bo pomote. Glede na to, da sta me v preteklih dneh dva "napadla" in da v tem gozdu prevladujejo tudi kostanji... I don't wanna die yet!
Kostanja je bilo presenetljivo veliko. Sicer ne nekje na offroad potkah, ampak samo na glavnih. Zakaj? Zato, ker vsi dedki pa babice rinejo tja nekam, kjer "ni nikogar", z mislijo, da na glavnih poteh itak vse takoj poberejo. Napača! Nina ve, kje je treba iskat ;)
Gob je bilo tudi precej. Samo ne takih, ki bi bile namenjene meni. Srečala sem pa dosti rdečih mušnic, eno panterjevo ter dve citronski (ali whatever je že) mušnici. + ogroooooomno malih gobic :)
Zaključila sem, ko se mi je nad glavo odprl del neba in sem opazila, da se je nekam zelo neprijazno sčrnilo. Ne bi bila rada mokra, čeprav so potem padle vsega skupaj 4 kaplje.
Rezultati 1,5 urnega lutanja po gozdu:
- točno točno čist točno 1 kg kostanja
- 1 superzdrav jurček
Kam pa zdaj? Že nekaj časa sanjam o 1 l sladoleda Carte d'Or - schwarzwald. Nimajo ga ne v City Parku, Leclercu, našem Sparu.. Zato sem šla v Interspar na Vič. Tam imajo, da ga imajo! In so ga res imeli :)
Najtežji del celotnega dneva je bilo pa iskanje moje mazdice po parkirišču. Sem šla na napačnem izhodu ven in sem se skoraj izgubila med avtomobili. No, potem sem jo našla in srečno prišla domov.
Waaaaaa, hudoooo, še še še! V glavnem, po današnjem dnevu se počutim res extrasupermegadobr pa še boljš kot najbolš ;)
Zdaj si grem pa naredit jurčka z jajčki. Potem me čaka pa še sladoled. Pride kdo? ;)
torek, 18. september 2007
Krimič
Dejanje: Nedelja. Z mojo malo sestrično sva šli na sprehod na grad. Ni bilo dvesto metrov od doma, se nagnem v levo in... BOOM! Prvi. Kaj?! kako?! Nič jasno. Pogledam desno roko, praska po dolžini, delno do krvi.
Danes. Ravno na poti domov iz ZD Metelkova. Lije kot da bi bil sodni dan, mokra sem že do kolen in še malo čez. BOOM! Drugi. Pulz 220. Sem mislila, da sem že mrtva. Pogledam okoli, nič jasno. Pogledam gor, sredi marele luknja. Lije še vedno kot iz škafa.
Posledice: prvič samo praska na roki, drugič hudo ranjena marela.
Razlog: ni znan.
Namen: zgolj naključje ali pač...?
Izvršilec dejanja: DIVJI kostanj.
Kaj naj si človek misli, ko se mu začnejo dogajati takšne stvari? Okej, je pač 2x v 3eh dneh padel kostanj v ježici name. Prvič me je rešil 6. čut, da sem se nagnila v stran, drugič pa marela, da mi ni glave sesul. Glede na to, da je v mareli takšna luknja, je moral imeti že kar ornk gravitacijski pospešek. Tako da od zdaj naprej, se izmikam drevesom, pa četudi bom hodila po sredi ceste. Bo vsaj bolj človeško, če bo v Črni kroniki pisalo "povozil jo je avto", kot pa "ubil jo je kostanj" :)
Bbai, %-)
Danes. Ravno na poti domov iz ZD Metelkova. Lije kot da bi bil sodni dan, mokra sem že do kolen in še malo čez. BOOM! Drugi. Pulz 220. Sem mislila, da sem že mrtva. Pogledam okoli, nič jasno. Pogledam gor, sredi marele luknja. Lije še vedno kot iz škafa.
Posledice: prvič samo praska na roki, drugič hudo ranjena marela.
Razlog: ni znan.
Namen: zgolj naključje ali pač...?
Izvršilec dejanja: DIVJI kostanj.
Kaj naj si človek misli, ko se mu začnejo dogajati takšne stvari? Okej, je pač 2x v 3eh dneh padel kostanj v ježici name. Prvič me je rešil 6. čut, da sem se nagnila v stran, drugič pa marela, da mi ni glave sesul. Glede na to, da je v mareli takšna luknja, je moral imeti že kar ornk gravitacijski pospešek. Tako da od zdaj naprej, se izmikam drevesom, pa četudi bom hodila po sredi ceste. Bo vsaj bolj človeško, če bo v Črni kroniki pisalo "povozil jo je avto", kot pa "ubil jo je kostanj" :)
Bbai, %-)
Naročite se na:
Komentarji (Atom)
